Zadnja seja ajdovskega občinskega sveta je potekala v dveh delih, pričeli smo v četrtek, končali v ponedeljek. Preveč točk? Ne. Prevelika utrujenost svetnikov? Ne. Premalo časa? Ne. Premalo demokracije? Da. Slučaj je nanesel, da sta na seji manjkala dva občinska svetnika. Slučaj je tudi nanesel, da sta bila oba iz prožupanskih vrst. Malo matematike: občinski svet je sestavljen iz 26 članov, 15 jih je v koaliciji, 11 v opoziciji. Na seji je bilo prisotnih 13 koalicijskih in 11 opozicijskih svetnikov. Svet lahko deluje, če je prisotnih več kot polovica svetnikov, to je vsaj 14. Brez opozicijskih torej zadnja seja ne bi mogla potekati.
Svetniki imamo sprejet nepisan dogovor, po katerem prijava k glasovanju (ta je prvi korak vsake točke in pomeni preverjanje sklepčnosti) ni potrebna. Glasuješ lahko, če si povedal, da si v sejni sobi ali pač tega nisi storil. Tolmačil sem si, da s tem prisotnost preverimo šele z dejanskim glasovanjem. Pa ni tako, sem bil kar hitro podučen. Glasovanje o rebalansu proračuna za leto 2012 se je končalo z izidom 13 za, 0 proti. Če bi bilo moje tolmačenje pravilno, proračun ne bi šel skozi. Pa je – točno polovica svetnikov ga je potrdila in s tem usmerila občino v letu 2012.
Zataknilo se je pri glasovanju o odloku o Gasilsko reševalnem centru Ajdovščina. Po razpravi je sledilo preverjanje prisotnosti in opozicijski svetniki smo spregledali tipko »prisoten«, je ne kliknili in seja se je zaustavila. 13 prisotnih. 1 premalo. Škoda, ne gre naprej. Odmor. Ob nadaljevanju, kjer bi sicer normalno nadaljevali, pa nam je župan dal pobudo, da naj povemo, kaj želimo. OK, mogoče lahko celo kaj dosežemo tudi tisti na odmaknjenem robu mize. Hm, kaj bi? Petminuten posvet in odgovor je na dlani – želimo demokracijo tudi v naši občini: »Župan, sejo nadaljujemo, če nam daste častno besedo, da boste spoštovali statut občine in poslovnik občinskega sveta. Želimo obravnavo odlokov v dveh branjih, to je na dveh sejah.« Da na prvi podamo komentarje in predloge izboljšav (kar, roko na srce, počne tudi nekaj koalicijskih svetnikov), da damo strokovnim službam čas, da pametne zadeve upoštevajo in v roku do naslednje seje pripravijo odlok po želji tistih, ki ga sprejemamo. Zadeve, ki niso upoštevane, pa svetniki v miru pripravijo v amandmajski obliki, pa naj bo potem odločeno. Na tak, preprost demokratičen način. Pa ni šlo. Tega se ne da obljubiti. To bi bilo pa že preveč demokratično. Ljudstvo nad strankarstvom torej samo takrat, ko je treba. Potem pa nič več. Potem totalitaristično naprej, mimo pisanih dogovorov, uokvirjenih v statutu občine in poslovniku.
Škoda, da demokracije ne živim na vseh nivojih. Naučil sem se je pri tabornikih, tam so me že kot desetletnika vprašali, kaj se mi zdi prav. Ne spomnim se, da bi bilo potem drugače. Učil sem se je tudi v šoli, mladinskem svetu, v skupnih odločitvah s prijatelji, znanci in doma. Dobro, da že vem, kaj pomeni. Ker se je v tem občinskem svetu nikakor ne bi mogel naučiti. Lahko jo le sanjam. Konstruktivno pa jo bom skušal tudi prenesti v okolje dela ajdovske Občine: potrudil se bom biti učitelj, nekdo moja znanja nujno potrebuje.
Lekcija 1: v demokraciji odločajo vsi.
Objavljeno v časopisu Latnik julija 2011.
Loading ...
Dodaj odgovor