Pretekli teden je debata nanesla na koalicijo in opozicijo. Logično vprašanje, ki je vzniknilo iz debate, se je glasilo: »Ali ajdovska politika potrebuje koalicijo in opozicijo?« Moj odgovor je preprost. Ne. Politika na lokalni ravni ne potrebuje koalicije in opozicije. Modeli delovanja občinskih svetov občin, ki so po pomembnih kazalcih Ajdovščino že zdavnaj prehiteli, kažejo na uspešnost sistema t.i. projektnih koalicij, kjer opozicije ni. Občinski svet v teh primerih deluje kot eno, vsak svetnik ima enake možnosti. Če upoštevamo logiko lokalne skupnosti, v kateri so občani povezani z namenom uresničevanja svojih potreb, ki izvirajo iz sobivanja na istem območju, pravzaprav sploh ne vidim situacije, ko bi lahko zaradi strankarskih razlik (ali razlik med listami) nastal spor, ki bi onemogočal izvrševanje politike občine.
Problemi, ki jih mora lokalna skupnost reševati, so preprosti in jasni. Ustvarjati mora pogoje za varnost, oskrbo z družbenimi storitvami, kvalitetno bivanje, idr. Kako lahko torej sploh stališče do socialne kapice vpliva na zdravstveni sistem, športno ali kulturno infrastrukturo v občini? Nikakor. Sistem koalicije in opozicije v občinskem svetu je seveda za vladajočega lažji, saj manj glav pomeni manj različnih mnenj in lažje sklepanje kompromisov, če so ti potrebni. Kvaliteta tako sprejete odločitve pa je seveda nižja od kvalitete odločitve, ki jo po posvetu sprejme več glav.
Lokalna politika potrebuje predvsem nekaj drugega kot konstruktivno ali nekonstruktivno opozicijo. Potrebuje stik z ljudmi, z občankami in občani. Tega morajo zagotavljati prav občinski svetniki, ki so izvoljeni tako, da zastopajo interese prebivalcev nekega manjšega ozemeljskega dela občine. V primeru delitve občinskega sveta na koalicijo in opozicijo se zavedno ali nezavedno prekine stik z občani, ki jih predstavljajo opozicijski občinski svetniki. Takšen sistem lokalnega vladanja zato namensko ali nenamensko pretrga vez z jedrom občine – občankami in občani, ki je temeljnega pomena za uspešno delovanje občine.
Demokracija se ne sme ne začeti in ne končati na volitvah. Demokracijo se krepi in gradi predvsem med njimi: primer so posvetovalna telesa za gospodarstvo, kmetijstvo, razvoj … ki omogočajo vladajoči politiki reden stik tudi z neizvoljenimi predstavniki ljudstva, ki se na določena področja boljše spoznajo. Ta posvetovalna telesa pa lahko delujejo le, če je njihovo mnenje polno upoštevano. Glas, ki ga bodo člani teh teles ponesli nazaj med ljudi pa bo soustvarjal pogoje, v katerih lahko govorimo o razvitem soupravljanju skupnosti. Eden vrhuncev soupravljanja skupnosti je participatorni proračun, kjer del proračuna občine razporedijo prebivalci sami. Da, sami preko različnih tehnik odločijo kam bodo namenili koliko denarja. Če je takšno kreiranje proračuna možno v milijonskih mestih, je možno tudi v naši ‘18.848-članski’ dolini.
Objavljeno v časopisu Latnik avgusta 2014
Loading ...
Dodaj odgovor