»Tako se z državo ne počne.«

Objavljeno v časopisu Latnik novembra 2011.

Tadej Beočanin je eden tistih Ajdovcev, ki jim je bila občina premajhna. Lokalni aktivizem je preselil na državni nivo, kjer je kot podpredsednik Mladinskega sveta Slovenije za participacijo, zakladnik Zveze tabornikov Slovenije, član Sveta Vlade RS za mladino in vodja Komisije za mladinsko politiko eden najbolj vplivnih in cenjenih predstavnikov mladih ter strokovnjakov v mladinski politiki. Kljub delovanju na »nacionali« pa še vedno najde čas predvsem za Ajdovščino. Je aktivist mladih in občinski svetnik na listi Socialnih demokratov, kjer mu kvalitetno delo priznavajo tako zavezniki kot nasprotniki.

Ugled mladih v družbi nezadržno pada. Medtem ko so bile generacije mladih med sedemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja gonilne sile sprememb, se danes zdi, da je mlade prevzela pasivnost. Vi pravite, da ste mladi ogledalo družbe, v kateri živimo.

Mladi so ogledalo družbe, ki so jo ustvarile prejšnje generacije. Ko se otrok rodi, vsi ugotavljamo, ali je podoben mami ali očetu. Ko odrašča, ugotavljamo po kom ima karakter, po komu vztrajnost in kdo je pravzaprav tisti, ki mu sledi, kdo je njegov vzor. Današnja generacija mladih je, tako kot vsaka doslej, sledila družbi kot celoti. Sledila je družbi, kjer je potrošništvo predstavljalo silo vzgoje in delno tudi izobraževanja za življenje. Prepuščanje vzgoje oglasnim sporočilom, televiziji in internetu pa je botrovalo individualizaciji posameznikov, ki se v družbo ne vklapljajo več. In tukaj smo danes. Vključevanje mladih v družbo je na najnižji možni ravni, upada zanimanje za konvencionalno, to je volilno participacijo, rahlo narašča edino protestna participacija.

Tista, ki je slovenski hram demokracije neslavno napolnila z granitom?

Točno ta. Ta, ki je razdejala stavbo Državnega zbora, londonske ulice, grške kipe in z orožjem zrušila stare režime v arabskem svetu. Zdi se, da se mladi v takšnih oblikah lahko skrijejo med množico, ki jih kasneje ščiti. Temu pritrjuje tudi bistveno večja uspešnost peticij, ki jih anonimno podpiše, da ne rečem klikne, bistveno večji odstotek mladih kot jih je pripravljenih povedati svoje ime in idejo, za katero živijo. In za svet, v katerem živimo, je to normalno. Normalno je, da se skrivamo, saj na tak način ni potrebno prevzeti odgovornosti. In to je eden ključnih problemov današnjih mladih in družbe nasploh – skoraj nihče ne čuti odgovornosti, sploh ne do družbe. Ena od socioloških definicij mladine pa pravi, da nismo odrasli vse dokler ne prevzamemo odgovornosti: zase, za svojo družino in za skupnost.

Kaj pa je še tisto, kar mlado dekle naredi žensko in mladega fanta moža?

Preprosto vse tisto, kar spada med življenjske cilje. Med točke odraščanja, ki nekako zamejujejo obdobje mladosti, štejemo zaključek formalne izobraževalne poti, zaposlitev, odselitev od staršev, ustvarjanje družine, statusne simbole in podobno. Vse to pa vodi v prevzemanje odgovornosti. V današnjem času smo priča podaljšanemu otroštvu in jojoizaciji mladine. Podaljšano otroštvo tudi zato, ker smo na repu evropskih držav po starosti, ko se mladi odselijo od staršev. Preveč udobno je namreč v hotelu mama, kot ga imenujejo sociologi, da bi gnezdo zapuščali in preveč nevarno je tam zunaj, da bi lahko preživeli. Brezposelnost med mladimi je, tudi po zaslugi gospodarske krize, iz leta v leto višja, prag revščine se zvišuje, o socialni enakosti že dolgo ne moremo govoriti več. Situacija v Sloveniji za mlade res ni rožnata. Na Mladinskem svetu Slovenije zato pozdravljamo pripravo nacionalnega programa za mlade, ki se pospešeno dopolnjuje v teh dneh.

V Sloveniji je kar nekaj nacionalnih programov, ki se ali pa se ne izvajajo. Večina jih je takorekoč mrtva črka na papirju. Bo ta kaj drugačen?

Nacionalni program za mlade, ki je sedaj v pripravi, odgovarja na rezultate raziskave Mladina 2010 in to v tistem delu, kjer so opazna poslabšanja glede na zadnje desetletno obdobje. Gre za izrazito medresorski dokument, kjer pristojnosti za izvedbo ukrepov nosijo posamezna ministrstva in drugi organi. Prepričan sem, da bo del ukrepov realiziran. In enako prepričan, da del zapisanega ne bo nikoli ugledal luči sveta. Kot član tričlanske posadke, ki usklajuje program z ministrstvi, sem priča izjavam, ki odgovornim kadrom teh ministrstev nikakor niso v ponos. Izogibanje odgovornosti in prelaganje le-te je temeljno vodilo marsikaterega ministrstva. Grozno. Na srečo obstajajo svetle izjeme, ki res čutijo potrebo, da se stvari spremenijo, premaknejo na bolje. Med takimi gre izpostaviti predvsem Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za zdravje.

Je to ključni problem državne uprave?

Soditi, da je nesodelovanje eden ključnih problemov državne uprave, je sicer možno. Nikakor pa ne morem soditi, da bi bil ravno ta tisti ključni. Preveč je tudi neznanja, pavšalnih dejanj in slabega upravljanja. Zavedam se, da gre za velik sistem, a tudi v izjemno velikih sistemih je sodelovanje nekaj običajnega, ko govorimo o napredkih. Tega, da se dva uradnika ne moreta usesti za isto mizo za dve uri, ne bom razumel nikoli. Sploh, ko je govora o ukrepih, ki terjajo energijo obeh. Druga stvar, ki je ne morem razumeti, pa je neznanje, ki je tudi prisotno v slovenski državni upravi. Da nekdo nečesa ne zna, ni problem samo izobraževalnega sistema, ki ga je mimogrede tudi potrebno reformirati, ampak je problem posameznika oziroma njegove volje po učenju. Produkt brezvolje do učenja, brezvolje do dela in nična stopnja odgovornosti do dela so po domače povedano šlamparije, ki jih vsakodnevno vidimo. In tako se z državo ne počne.

Veliko je govoric, da se bodo ministrstva združevala, da se bo državna uprava zmanjševala. Bo to rešilo probleme neusklajenosti?

Ne. Odgovornosti političnih in strokovnih služb so prenizke, da bi lahko verjel, da bodo združena ministrstva svoje delo opravljala bolje. Mogoče se ponavljam, ampak je skrivanje za sistemom izrazito škodljivo za državo. Ključno, kar bo rešilo državo in družbo, je izboljšan odnos do nas prebivalcev in odgovornost vseh za skupen napredek. Jaz ne bi toliko govoril o združevanju ministrstev za vsako ceno, ampak predvsem o prerazporeditvi resorjev. Tako bi na primer Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve odvzel resor dela in ga dal Ministrstvu za gospodarstvo. Delo je potrebno preusmeriti iz socialnega korektiva v funkcijo gospodarstva, mu preprosto dati funkcijo dela.

Ste član Socialnih demokratov. Stranke, ki delavce in njihove pravice postavlja v ospredje svojega delovanja. Zdi se, da ji to v iztekajočem se mandatu ni uspelo, položaj delavcev se slabša, dviguje
se upokojitvena starost.

Socialna demokracija je več kot samo pravice delavcev. Socialna demokracija pomeni tudi zagotavljanje enakih možnosti, pravičnosti in družbene neizključenosti. To je socialna demokracija, v katero verjamem. Namen pokojninske reforme ni podaljševanje delovne dobe, ampak je njen namen zagotoviti socialno pravičnost za vse družbene skupine, seveda ob predpostavki medgeneracijskega sožitja. Njen namen je prerazporeditev bremen na vse generacije zato, da se izkorenini revščina in vzpostavi vključujoča družba. Večino tega bremena vedno je in vedno bo nosil delavski razred, preprosto zato, ker statistično predstavlja največjo družbeno skupino. Prostor pa je tako kompleksen, da ne jemljemo eni skupini in dajemo drugi, ampak se prerazporeditve dogajajo tudi znotraj vsake od skupin. Na takšni solidarnosti temelji naš sistem. Vedno bom pa zagovarjal proporcionalnost: tisti, ki imajo veliko, morajo tudi veliko prispevati. In obratno.

Konkretno?

Obstajajo dela, za katera se prejema minimalno plačilo. Vedno bodo tudi obstajala. Naloga socialne demokracije je ta, da tudi osebam z nizkimi dohodki omogoči vključevanje v družbo. Konkretno so tako ukrepi socialne demokracije lahko usmerjeni v vrtce kot sestavne dele tovarn…

Tukaj vas moram prekiniti. Vrtec naj bi bil del tovarne?

Da. Vrtci niso brezplačni, kot del gospodarskih sistemov pa bi lahko bili. S takšnim ukrepom zadoščamo več problemom: zmanjševanju stroškov zaposlenih v takšni tovarni, ko ne plačujejo vrtca in ne opravljajo dodatnih poti v javne vrtce; otroci preživijo več kvalitetnega časa s starši, ker je manj mrtvega časa, in še in še. Istočasno pa rešujemo tudi stanje, ko je v Sloveniji vse preveč javnega. Veliko javnih ustanov in zavodov bi bilo potrebno prenesti v zasebni, recimo nevladni sektor. Ta se je razvil, da bi pomagal državi pri opravljanju nalog, ki jih država za doseganje blaginje sama ne opravlja zadovoljivo. Bistveno višje so učinkovitosti zasebnega sektorja, zato je tam, kjer je to mogoče, prenos v zasebni sektor nujen.

Take prakse v Sloveniji stranka SD še ni skušala uvesti, kot tudi ne še česa, kar bi ljudje pričakovali. Verjetno tudi zato večina ljudi pravi, da ne bo volilo nobene od obstoječih strank. Vzpostavljajo se
nove, na politični parket prihajajo novi obrazi.

Do danes novega obraza skoraj nisem videl, kljub ustanavljanju novih strank. Gre za stare akterje, ki izkoriščajo stanje nezaupanja do obstoječih strank in se prodajajo kot novi, sveži obrazi. Novi obrazi so mladi obrazi in tem je treba dati priložnost, da popeljejo Slovenijo naprej. To so obrazi, ki niso kontaminirani, ki jim je tudi velikokrat vseeno za pridige starejših kolegov, kar ni nujno slabo. Vsak politik mora vrniti uslugo – tisti, ki jim je do pozicije pomagal kapital, kapitalu – tisti, ki so jih izvolili ljudje, pa ljudem. Sveže ideje, usmerjene v ljudi, lahko prinesejo samo sveži obrazi.

V Ajdovščini se karte na zadnjih volitvah niso kaj dosti premešale. Še vedno ste v opoziciji, župan je še vedno isti. Občani vas poznajo po tem, da precej nasprotujete aktualni občinski politiki.

Nobena ljubezen ni brezpogojna, kot tudi nobeno nasprotovanje ni brezpogojno. Rdeč gumb na glasovalni napravi pritisnem izjemoma. Večina projektov, ki se pripravljajo, je kvalitetnih in tam ponavadi tudi ni glasu proti, ne od mene, ne od drugih svetnikov iz opozicijskih vrst. Še več, dobre projekte podpremo po principu vsi za, nihče proti, nihče vzdržan. Nasprotujem slabim odločitvam, slabim projektom, predvsem pa načinu vodenja občinske politike, ki deluje na principu izključevanja. Če si na južnem robu mize (tam sedijo opozicijski svetniki, op.a.) je praktično nepomembno, kaj govoriš, na kaj opozarjaš in kakšne projekte bi rad izpeljal.

Zanimiva je bila tudi sestava predvolilne koalicije v Ajdovščini. Stranki SD in SDS v očeh mnogih nekako ne pašeta skupaj.

Tudi fant in punca sta si v naši vrsti zelo različna, pa lahko zelo pašeta skupaj. Če kaj, sem pri dosedanjem delu zagotovo ugotovil, da sodelovanje ne poteka z organizacijami, ampak z ljudmi. Ne glede na to, od kod prihajajo, kakšno je njihovo ozadje. Pomembno je, kakšen je njihov namen. Na lokalni ravni so se do sedaj kolegi iz vrst SDS izkazali kot zaupanja vredni. Sodelovanje je uspešno, kjer je usmerjeno v cilj boljše občine.

Kaj pa ideologija?

Ljudje se združujemo okrog idej. Idejo, ki me je pritegnila v SD sem že opisal. Problem je, ker večina ideologijo in idejo strank išče v zgodovini. Sam zgodovino jemljem kot tisto, ki kaže posledice dejanj, ki se lahko pojavljajo tudi v sedanjosti in prihodnosti. Če so te posledice pozitivne, potem so to dejanja, ki jih gre ponavljati, če niso, pa pač ne. In zgodovinsko-ideološka razklanost med slovenskimi strankami ni prinesla pozitivnih posledic, zakaj bi jih torej pogrevali in obujali. Ideologije so lahko koristne, kot je na primer kombinacija liberalizma, značilnega za levo usmerjene stranke, in konservatizma, značilnega za desno usmerjene stranke. Napredna ideja z rahlo zavoro skoraj ne more usekati mimo.
Nedolgo nazaj sem bil na okrogli mizi, kjer smo govorili o medgeneracijskem sodelovanju. Eden od govornikov je bil mnenja, da se zgodbe iz II. svetovne vojne ne smejo pozabiti, da se morajo prenesti na mlajše generacije. Sam sem nasprotnega mnenja: zgodovina je zapisana v učbenikih, kar tam piše bo že veljalo za objektivno resnico. Osebne zgodbe pa je čim prej za pozabiti. Ker razdvajajo po nepotrebnem. Žal je tako.

Zgodovina vas v Ajdovščini in Sloveniji piše kot mladinskega aktivista. Bil ste gonilna sila izgradnje novega mladinskega centra in hotela v Ajdovščini, ste ustanovitelj Komisije za mladinsko politiko
na nacionalni ravni, avtor več programskih dokumentov za mlade. S temi predlagate ukrepe, ki naj jih zasledujejo tako občine kot država. Kaj je temeljno sporočilo, kam naprej?

Moje dosedanje delo je bilo usmerjeno v mlade. Sem zagovornik mladinskega dela v konceptu mladi za mlade in ker se bližam tridesetim, ko tudi po zakonu nisi več mlad, se bom iz mladinskega sektorja počasi umaknil. Zapuščam neke vzpostavljene sisteme, ki jih je potrebno nadgrajevati in razvijati v kakršnikoli smeri, samo da se jih razvija. Prav sistem je tisto temeljno sporočilo, ki izhaja iz mojega dela. Potrebni so sistemski pristopi in strateško načrtovanje. To manjka tako državi kot tudi občinam. Pa ne govorim o strategijah za pet let, ampak o tistih pravih, dolgoročnih strategijah. Za razvoj v naslednjih petnajstih, petindvajsetih letih.

EP